Mehurčki

Nekoč, v davno minuli črnini nekega vesolja se je čisto tiho razpočil mehurček smeha. Smehci, veselje, dobrovoljnost, objemi, toplina in nežnosti so se razpršili, pomnožili, nekaj trenutkov lebdeli, nato pa počasi, drug za drugim padali proti zemlji. Na tej poti so se ujeli v zvezde, ki so padale naprej proti tlom, vse dokler jih niso ujele meglice. Močno verjamem, da so se te meglice ovile prav okrog tebe in mene. Dveh, ki se ne poznata, se nista nikoli srečala, dotikala, klepetala, nežila – vse dokler se nista nekoč, nekje, morda srečala. Prva sem jaz, druga/drugi si ti.

Kdo si ti? Včasih partner, ki nežnost, razumevanje in celo ljubezen preplete tudi s telesnostjo. Včasih otrok, ki veselje in drobne radosti vedno pretvori v nekaj neskončnega, večnega, najpomembnejšega. Včasih prijatelj/ica, ki dela vsakodnevne težave nežnejše in manj grozeče, temine življenja pa barva s toplino medčloveške mavrice.

Pride dan, ko mi gre vse prav in je moj svet pisane, vesel in od samega smeha obrnjen na glavo. Takrat delim s teboj same dobrote. Se razdajam, ne razmišljujoč o jutri.

Pride dan, ko me ovijeta strah in tema. Dan, ko se ne prepoznam, kljub temu, da sama s seboj in bolečo črnino sobivam že leta. Desetletja. Takrat prideš s svojo meglico moji naproti. Oviješ, odpihneš in kot morakvar (iz Harry Ppotterja) posesaš iz mene vse. Tudi dušo. Razbiješ jo na koščke. Potem pa pobereš, obrišeš in sestaviš na novo.

Potrebujem. Tvoj smeh, nežnost in obešenjaški humor, ki ga morda nikoli ne bom čisto razumela. :) Tvoje zaupanje vame točno takrat, ko se iščem in nisem več jaz in si nisem všeč.

Nočem ugajanja za vsako ceno. Pričakujem predanost. Ramo. Včasih objem čeznjo ali boksarski udarec vanjo – odvisno od trenutka. :)   Nočem novega avta, hočem pa karte za koncert. Nočem vseh tvojih 24 ur, hočem pa gin-tonic enkrat na mesec. Nočem, da prodaš hi-fi opremo, hočem pa, da včasih zavrtiš muziko, ki je všeč meni. Nočem, da si mala jaz, hočem, da si samosvoja.  Nočem tvojega usmiljenja, hočem pa, da brcneš, grizeš in sovražiš skupaj z menoj. Nočem svoje druge/boljše polovice/sorodne duše, hočem tebe. S plusi in minusi, ki se bodo z mojimi izenačili in izravnali najini življenji.

Hvala, ker si/ste! <3

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 27.09.2018 |Ni komentarjev »

Kratka ljubezen(ska)

Sprašujem te, kdaj prideš? Prideš kmalu? Ne morem spati. Čakam te. Je večer, ki ga je zakuhal dan hrepeneč po dvojini. Najina dvojina… Povsem drugačna od dvojine z malo. Košček, ki tu in tam manjka. Kljub otroško-materinski dvojini, ki jo srkam v obilju. Nič se ne vidiva. In tako ti pišem. Je bolj enostavno, saj te ne vidim. No, tema je – tudi, če bi bil tu, te ne bi videla. Bi te pa čutila. Dihanje. Sapa. Nisem še pri jutri. Dan je bil lep. Naj se prevesi v lep večer. V dvoje je (skoraj) vedno. Tole bi ti morala gotovo zapisati z VELIKIMI črkami, da bi zaznal podton. Nežnost. Dotik. Ah, prednosti in slabosti (za)pisane besede.  …

Kadim tvoje cigarete in si te tako čaram v dvojino. Bližino. Svojino. Je skoraj, kot da si tu in še bolje: ne pizdiš, da ti kradem tobačne rezerve. Tole bi bil krasen tvit, veš? :) Toliko stvari imam v glavi. Ko boš doma, bom pa molčala. Kot vedno. Rada imam tišino. Tudi v dvojini. Ko se boš naslednjič spraševal, koliko te imam rada, pokukaj na moj blog ali me zasleduje na tvitter profilu. :) Veš, tam sem jaz. Saj sem tudi tu, ampak tam sem prisrčna in zmedena in tiha. :) Poplava besed. Vrtinec misli. Kovček čustev. Lonec hrepenenja. Zvezdni utrinki novih norih idej. Pehar ljubezni in razdajanja. Mačja košara besne zlobe. Hiška majcenih nasmehov. Oblak solz. Stopnice odločitev. Ogledala odzivov. … Ti. Mala. Jaz.

Doma si! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 23.09.2018 |Ni komentarjev »

Je*** poletje!

Poleti so vsi sproščeni, obveznosti dajo na stranski tir in pospešeno vklopijo signal za iskanje in uživanje v vsem, kar imajo radi in jih osrečuje. Če poleti v ta umirjeni ritem ne zakorakaš kot drugi in o tem celo glasno modruješ, si čuden, drugačen in nesprejet. Če poleti tvoje življenje ni popolno, ne bo popolno prav nikoli… Le kako naj bi bilo vse lepo in prav, v vlažnih jesenskih dneh ali celo dolgih mrzlih dneh zime? Dragi moji, če vam v vročih, sonca, vode in alkohola polnih dneh, življenje ne teče v grlo le s smehom in dobro voljo polnih žlicah, je nekaj res narobe z vami… No ja, lahko greste pa na kavo (ledeno, seveda) z menoj in bomo skupaj udrihali čez poletje in vse dobro razpoložene dopustnike, katerih edina poletna težava je, kdaj bo dan dovolj prijetno hladen za športne aktivnosti ali veseljačenje v dvoje! Aja, sploh pa se po  mnjenju tovrstnih poletnih uživačev ne spodobi, da vam dni krajšajo knjige. Ne, ne, knjige so zanje v teh dneh čisto mimo, so rebno izkoriščanje časa, ki bi ga (v njihovi relaksacijski družbi) gotovo lahko preživeli drugače in bolje! No ja, vsako poletje se prej kot slej konča. Tudi to bo minilo. Ali pa bo minilo mene! Vse…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 4.08.2018 |Ni komentarjev »

Kdaj mama joče?

Mama joče, kadar ima slab dan,

ko jo zagrinjajo črni oblaki in se ji zdi,

da težave ne bodo nikoli odšle stran.

Mama joče, kadar jo je strah –

zase, za vse njene, za cel svet.

Takrat ima svet grozen zadah

in je v njeni glavi preplah in misel na beg,

da njen jok in strah ne bosta vsem na očeh.

Mama joče, ko ima težave v službi,

joče, ko se z idejami in s projekti znajde v »gužvi«.

Joče, ko izpolnjuje obrazce za birokracijo

in pripravlja zagovor za tisoč in eno komisijo.

Takrat joče iz treme in trme

in sama sebi dopoveduje, da ne ve in ne zna,

ker ni iz pravega testa, ni s tega sveta

in jo je groza pokazati, kaj vse ve in zna.

Kadar mama tako službeno joče,

ima samozavest na dnu –

takrat pomagajo penina, klepet in seveda nov tatu.

Mama joče, ko je žalostne volje,

takrat v soli utaplja vesolje.

Mama včasih joče, ko se čisto malo ureže,

včasih joče, ko kosilo postreže

in se ji je zažagalo in ne bo dobro ne možu,

sploh pa ne bo za »ta malo«.

Mama joče, ko bere knjigo, ki se je dotakne,

joče včasih že zjutraj, ko se ji najljubši uhan izmakne.

Joče ob pikah na koži, prehladih, ob filmih, reklamah, na koncertih, festivalih in v gledališču.

Včasih joče na dvorišču, ob mačjih kožuhih, cvetnem prahu, vetru in ob otroškem vrišču.

Mama največkrat joka čisto tiho,

a ko mama zajoka naglas, je v hiši preplah

in vsi njeni ljubi letijo na kup,

preverjat, zakaj takšno vpitje in hrup.

A ko mama zares joče,

ji ne pomaga ne objem moža,

ne otroške roke okrog vratu.

Kadar tako joče, hoče le malo miru.

Da v miru izjoka vse svoje strahove in napake,

da počrni smetanasto bele oblake

in da spet najde svoje prave korake.

Mama včasih joče skozi smeh.

Takrat ima sonce v očeh

in v glavi mir in tišino.

Mama se skozi smeh smeje le,

ko je z najbližjimi »frendi« in z družino.

Včasih, ampak res samo včasih, pa mama joče,

ker je jokati »fino«

in ima svoje solze za obliž in mehko blazino.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 1.08.2018 |Ni komentarjev »

Kaj dela mama, kadar je sama?

Kadar je mama sama,

je šefica, je sama svoja.

Včasih bere, piše blog,

gre z avtom na en krog,

kliče moža in vse svoje punce,

sprehodi psa, gre po tatu ali dva,

razmišlja o otroku,  možu in službi,

včasih si da duška v ženski družbi

in je ona sama,

a še vedno in vedno najprej mama.

Kadar je mama sama,

vedno reče, da bo počivala,

a se vedno izkaže, da je pomivala.

Drgne kuhinjo, kopalnico in vse odtoke,

odganja bacile in bolezen,

da bo vse lepo in čisto

za njeno malo ljubezen.

Kadar mama čisti in pomiva,

je čisto okej:

glavo ima hkrati prazno

in polno novih norih idej.

Ko lika, drgne in lošči,

se ji boči pas in uživa,

ker lahko da svojo muziko ful na glas.

Kadar je mama sama doma,

se lepotiči in afna,

preizkuša meje in ugotavlja,

kaj vse je in kaj vse zna.

Zna biti glavna, prijateljica in hči,

zna biti prijazna in tudi zlobna,

da boli.

Zna biti ljubimka

in frendica za vsak dan,

trmasta kot kura

in princeska, ki jo skriješ v dlan.

Kadar je mama sama doma,

je lahko vse, kar hoče,

in ko o tem razmišlja,

se včasih zjoče.

A kadar je treba, je mama le mama:

mehka in nežna kot zimska pižama.

Mami namreč pomaga,

da je včasih sama.

Takrat v glavi in srcu spravi stvari v red

in tam najde kup občutkov in tudi besed,

puhastih in sladkih

kot prvi poletni sladoled.

Izbrska, ureja in zlaga besede in želje.

Zate in tebi.

Za popotnico v življenje in v dni,

ko bosta obe veliki

in se bosta videli le od daleč –

po medmrežni sliki.

Takrat bo mama malo žalostna,

kadar bo sama, brez tebe.

Ponosna nase in nate

in na vse, kar ti je dala,

hvaležna za »žensko«,

kakršna boš postala.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 6.06.2018 |Ni komentarjev »

Igrala za bučke

Ko sem bila otrok, sem nadvse rada pomagala pri vseh delih okrog hiše in po vrtu – otroška domišljija se pač nikjer ne razvija bolje, kot ob stikanju po grmovju, skakanju po travi z bosimi nogami, spopadanju z metlo, obiranju prvih jagod, vse našteto seveda ob klepetu z namišljenimi družabniki in pravljičnimi liki. Tudi najstniška trma in upornost sta me med pometanjem, kopanjem in seveda ob klepetu z mojima babnicamam, kar hitro zapustili in v meni že budili žensko, kakršna sem imela postati. Študentska leta so me odtujila domu in posledičnemu stiku z naravo, zemljo in vrtom in še vedno se spomnim divjih misli, da »jaz pa že ne bom kot mami in babi, ki ju fizično delo sprošča in ogromno veselja najdeta v vrtičkanju«. Ne vem, ali res drži rek, da se »zarečenega kruha največ poje« ali se pač enostavno staram, a že četrto leto zapored sem ponosna lastnica malega vrta in neštetih balkonskih korit, kjer vse uspeva, dehti, zeleni, brsti in vabi, mene pa toplota zemlje ob stiku s kožo pomirja in (kar seveda z vsem srcem še kako verjamem) prebuja tisto pravo (pozitivno) v meni.

Odraslost in novi službeni izzivi so očitno prinesli tudi nove načine sproščanja pobesnelih možganov, odvodnjavanja odvečnih skrbi in iskanja vzvodov za dobro voljo. Seveda ne gre zanemariti vpliva moje male, ki je očitno »pojerbala« prababičino in babičino naklonjenost do vsega zelenega, cvetočega, bolj ali manj užitnega in samorazvijajočega ter neomejeno navdušenje nad kopanjem, sajenjem, zakopavanjem, zalivanjem, obiranjem, obrezovanjem in še in še. Vrtičkanje z malčki je (poleg prebiranja knjig – joj, le kako sem lahko sploh pomislila in zapisala, da je karkoli boljšega od skupnega tiščanja nosov v knjige in potapljanja v čudoviti svet zapisanih besed) sproščanje, ki ga priporočam vsem, ki bi radi s svojimi otroki vzpostavili ali ohranili topel, povezan odnos – če otrok nimate, si jih za čas ubadanja z vrtom vsekakor »sposodite« pri sorodnikih, prijateljih ali sosedih – verjemite, ne bo vam žal. Prvinskost kopanja po zemlji z golimi rokami,  sladko-trpko pričakovanje, kaj bo iz zemlje pokukalo, kaj bo zraslo na zelenih steblih in rjavih vejah, koliko bo dobro, če sploh in ponos, da smo vse to pričarali sami – zdi se mi, da je vrtnarjenje področje, ki našemu egu res dopušča neomajno rast v višave in ne škodi nikomur.

Nisem jutranji tip, kljub temu, da sem še pred kratkim trdila ravno nasprotno, a jutro je lepo, sploh kadar mi uspe prvo kavo spiti sede ob vrtu, v rosni travi, dopuščajoč poganjkom in kasnejšim listom ter plodovom, da z zeleno energijo začarajo moj dan. Zapackana oblačila in umazane noge se umijejo in očistijo – navlaka v duši pa je tista, ki jo je sploh vredno spirati vsakodnevno.

In veste kaj? Letos mi gre na otročje bolj kot moji sedemletnici. Eno od najljubših misli/prepričanj, da otrok najbolje »uspeva« v prijaznem okolju, med ljubečimi ljudmi in ob prijaznih besedah, sem seveda že pred leti prenesla na rastlinice, ki domujejo na mojem vrtu, balkonu in v korith ter loncih in se z njimi neutrudno pogovarjala, klepetala in jim seveda tudi brala. Letos pa sem našim bučkam, upajoč, da bodo cenile mojo izvirnost in prijaznost, postavila še igrala/plezala. Držim pesti!Na mojem vrtu super uspeva "vsesorte" živih bitij. #Mimi

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 9.05.2018 |Ni komentarjev »

Najbolj prijazna smrklja na svetu

Pride obdobje, ko se večkrat na dan vprašam, če so me res morali vzgojiti v tako zelo prijazno, vljudno, vestno, popolnoma “nejebivetrsko” in absolutno odgovorno osebo!?!*?#$&*?!”!%&

Življenje (pa ne samo moje, tudi tistih, ki z menoj živijo, se družijo ali le srečujejo) bi bilo lažje, če bi tu in tam (kot najstniška smrklja) zajezikala tečnobam, ki mi občasno solijo pamet, odrezavo zabelila kakšno pametnjakovičem, ki modrujejo in svetujejo le zato, ker so starejši in iz vsakdana (z zvenečo brco v zadnjo plat) “šuknila” vse, ki okrog mene delajo samo navlako! V teh poletnih mesecih sem se namreč sama pri sebi (in nikakor ne na glas,  kot bi se najverjetneje morala, da se ne bi počutila tako “ne-jaz”) jezila na toliko ljudi, situacij, stvari in dogodkov, da sem si šla že močno na živce: motili so me glasni in nevzgojeni cucki sosedov kampistov, na živce so mi šli 40 (in še malo) – letniki, ki ne bodo nikoli odrasli in morajo to dokazovati vsem okrog sebe, poleg vsega pa nikakor ne morem preboleti, da že dolgo nisem prebrala knjige, ki bi me res začarala. … Po neštetih poskusih pozitivne poletne samomotivacije in prepričevanja, da mi res nič ne manjka, sem si šla na živce še bolj! Zadnja faza! :( Potem pa sem nenamerno odkrila čudežni recept, ki je vse postavil na svoje mesto: najprej sem se po dveh mesecih zadrževanja jeze, izpadov in solzic izjokala možu, ki začuda ni pametoval, modroval in blebetal, da to ni nič , ampak mi je skočil po cigarete in buteljko, pridno poslušal moje čustvene izbruhe in pobiral posmrkane robce ter me na koncu prijazno spravil v posteljo! <3 Za “piko na i” sem dan kasneje ugotovila, da imam poleg (skoraj) idealnega otroka in (skoraj) popolnega moža, tudi sodelavce, ki so “kot se šika” in prijateljice, ki so to z velikim P.

Prijateljsko-zakonska terapija je v dveh dneh povzročila, da brez slabe vesti neprebrane zapiram knjigo za knjigo, nepopito puščam zanič vino, jem samo sladoled in juhe, ne odgovarjam na sporočila in klice, jasno in glasno povem, kaj je treba narediti v službi in skrbim, da se tega vsi držimo ter tu in tam celo zelo pogumno obtožim “hipohondrstva” babico, ki gre s svojimi izpadi na živce celi žlahti… Za začetek čisto dovolj pogumno, odrezavo in jezikavo – kaj bo prinesla jesen, vedo pa samo knjige, ki jih pišejo v drugih svetovih.

Sama sem se s svojo vzgojo delno sprijaznila (še vedno gre sicer možno na živce mojemu dragemu, a o tem kdaj drugič) in sem (dnevno opazujoč, kaj vse sta mi moji močni ženski privzgojili in predali) odločena, da bom na svojo malo damo in bodočo razvajeno smrkljo  prenesla vse pluse in minuse, dobro in slabo, lepotne napake in čarobne vrline. Če bo takšna kot sem jaz, nikakor ne bo slaba  - “prijaznežev” je na svetu vedno manj in takšne “ogrožene vrste” so dragocene vedno bolj! ;)

No, iz svoje prijazne kože nikakor ne morem cela: vedno, ko smrklji v meni uide neprijazen pogled, si grem (za vsak slučaj) s prijazno besedo ali mislijo očistiti karmo! <3

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 9.08.2017 |Ni komentarjev »

Zakaj sem pomila po tleh, namesto da bi pisala knjigo…

Danes sem po dolgem času popoldan sama doma in prosta vseh obveznosti. Ker si po tihem mislim, da mi takšno uživaško, dela prosto popoldne tu in tam pripada, sem si na poti domov na delovnem mestu nabrala bralno zalogo, se zavila v najljubšo pižamo in zavlekla v domači bralni kotiček. Ah, užitek! Ne, ne, ne! Pri meni nič ne gre tako lepo in enostavno: vsaka izmed knjig, ki sem se jih lotila, je imela kakšno napako in me nikakor ni pritegnila. Čisto na koncu sem prišla do ene, ki sicer ni obljubljala veliko, vzela sem jo bolj “da povoham”, kaj je tisto kar ljudje tako radi berejo in so za to buklasto lepotičko pripravljeni stati v dolgi knjižnični vrsti… No, knjiga je po mojem mnenju še ena v nizu instantnih priročnikov v stilu “pomagaj si sam”, obogatena z osebno zgodbo, tokrat iz slovenskih logov – več pa ne napišem, da me ne bodo avtorica ali kateri od njenih oboževalcev gledali po strani. :) Me je pa do živega požgečkal stavek, ki pravi, da naj točno ta trenutek odložimo knjigo in začnemo delati tisto, kar smo si od nekdaj želeli, a nikoli naredili – razlogi, zakaj tega nismo naredili, so po avtoričinem mnenju povsem nepomembni. In sem začela razmišljati, kaj je tisto, kar si res želim … Na počitnicah sem ravnokar bila – čeprav niso bile potepanje po eksotičnih otokih, vendarle štejejo; mož me obožuje, hčerka je skoraj idealen otrok (in tudi njene alergije so trenutno v okvirih normale) – torej imam želje po ljubezni, sprejetosti, oboževanosti in občutku kontrole zadovoljene; zdravje me nič preveč ne “matra”, svojo službo imam rada in tudi služba (beri sodelavci) imajo kar radi mene – sprememba delovnega okolja se torej ne obeta; lahko si sicer končno priznam, da ne maram in nočem voziti avtomobila in se zapeljem po rodnem kraju, obupno hoteč, da bi moj avto in jaz postala, če že ne eno, pa vsaj konkretno povezana, a ugotovim, da sem “žal” že v pižami. … Nekaj je očitno narobe z menoj – dolgo neuresničenih želja ni od nikoder! … Potem pa se mi posveti: v rokah držim knjigo, predstavnico vseh neštetih zapisanih tekstov, misli, idej in razmišljanj, ki jih obožujem, po katerih hlepim in se jih veselim vedno znova in se jih ne nasitim niti, ko me že stotič razočarajo s slabo vsebino, nevzdržnim besedičenjem ali slabim koncem… To je to! Rada bi napisala knjigo! Saj vsi poznamo floskulo, da v današnjih časih vsakdo, ampak res vsakdo, lahko napiše knjigo (koliko bo brana, če bo sploh izdana, tu nikakor ni pomembno) pa jo bom znala tudi jaz. :) In nizam misli in zbiram ideje in si pripravim že idejni naslov in odprem prazni dokument v Wordu… In se zavem, da mi instantne rešitve nikoli niso bile po godu in mi pisane na kožo. Morda prav zato nimam velikih želja, ki bi se že leta valjale po kotičkih mojega srca in možganov. Morda sem res oseba, ki živi iz dneva v dan, prepričana, da če bo prijazna in delovna in resnicoljubna, ji bo ves svet ležal pred nogami… Morda. Konec koncev je pa tudi res, da enostavno obožujem svoj blog. In da je to dovolj. Da lahko tu izlijem vse svoje misli in občutke in želje. In da ga pišem, ko želim. In pišem o vsem o čemer želim – brez strahu pred kritičnim očesom bralcev, ki bi morebiti presojali ali so moji zapisi dovolj dobri, da lahko postanejo knjiga… Zaprla sem Wordov dokument, zaprla knjigo, ki sem jo brala (in me je napeljala na takšno noro idejo) ter v roke vzela cunjo, vodo in čistilo – pobrisala bom stanovanje in z njim počistila svoje misli, ideje in morda še kašno vejico v tem zapisu. Da bo vsaj danes vse tako kot je treba in bom jutri lahko razmišljala o novih norih idejah in morda iz kakšnega kotička privlekla “ne-instanto” željo, unikatno, neponovljivo, takšno, ki bo samo moja – potem jo bom iz dneva v dan “tiškala” in “nežila” dokler se ne bo omehčala in se izpolnila sama od sebe! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 3.05.2017 |Ni komentarjev »

Predpraznično hvaležna

Mame otrok z alergijami in /ali atopijskim dermatitisom so v mojih očeh najbolj hvaležna bitja na svetu. Nikoli v življenju se nisem tolikokrat glasno ali le v mislih zahvalila in občutila hvaležnosti do različnih stvari, oseb ali drugih snovnih in nesnovnih tu ali tam zemskih bitij, kot od dne, ko je moja mala dopolnila pol leta in bila diagnosticirana najprej kot alergik in kasneje kot atopik. Neštetokrat sem bila hvaležna za vsako prespano noč posebej, za pike, rane in kraste, ki so tu in tam čudežno izginile, za vsak vidnejši manjko praskanja in čohanja, kihanja, smrkanja in rdeče kože. Glasen in iskren “hvala” iz mojih ust je dobil (in dobiva še danes :) ) mož vedno, ko je nočno praskanje umirjal namesto mene; pa tudi vse sosede, ki so si zapomnile, česa vsega naša mala ne sme jesti; vsi naključni mimoidoči, ki se niso odprtih ust zazirali v malčico in njeno ubogo kožo; vsi prijatelji in predvsem prijateljice, ki so izbrskale odlične recepte brez mleka, jajc, bele moke, čebule, paradižnika, sladkorja, konzervansov in še česa ter recepte tu in tam tudi preizkusile; babice in dedki ter prababice in pradedki, ki so se vestno držali stoinenega napotka za nego kože, doziranje krem, tablet, sirupov in drugih zdravniški ali alternativnih pripravkov; vsi spletni znanci in neznanci, ki so ob prebiranju tega bloga in mojih zapisov na družabnih omrežjih trosili bolj ali manj uporabne ideje in stiskali pesti ter pošiljali pozitivno energijo; vsi moji moji moji, ki so in še vedno strpno prenašajo moje neskončne tožbe, izpade in izbruhe besa ter nemoči ter seveda moja mala borka. <3  Malo, trpežno, vztrajno in modro dete, ki bo (vsaj upam) iz vse alergijsko-atopične kolobocije potegnilo najbolje in oprtano s to popotnico krenilo v svet, ki ne bo vedno prijazen. Morda ji bo moja hvaležnost karmično prinesla veliko dobrega. Morda pa bo znala, otovorjena s toliko potrpežljivosti in vztrajnosti, tudi tu in tam koga poslati v p.m. in z užitkom pojesti celo banano, četudi bo potem vsa pikasta, spraskana in neprespana. Hvaležno držim pesti!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 14.04.2017 |Ni komentarjev »

Jutro, ki se je zazrlo vase

Vstajam zgodaj in vsakodnevno užijem umirjenost jutra, ki nežno prebuja, daje mislim prosto poti in me neži – vse, v slabe pol ure, preden se prebudita moja dva. Te minute si redno jemljem le zase – za dišečo kavo, sladko marmelado na toplem kruhu, nekaj strani knjige/zapis ali dva najljubših blogerk in blogerjev. Po takšnih jutrih sem boljša – bolj umirjena, radostno čakajoč, kaj bo prinesel dan. V takšnih jutrih skušam biti hvaležna za vse, kar imam in to hvaležnost prenesti v dan, teden, mesec. Včasih mi celo uspe. A so dnevi, ki sledijo nočem, ki jim tudi najpočasnejša jutra niso kos. To so jutra po neprespanih nočeh, ko je mala spet 12 ur nenehno praskala svoje alergijske izpuščaje. To so jutra, ko je noč budila strahove, ki jih je prineslo moje novo delovno mesto. To so jutra, ko je noč minila v premetavanju, vlažnih rjuhah, bolečih vratovih in zategnjenih mišicah. To so jutra, ki sledijo nočem, ko mi gre vse na živce – praskanje, premetavanje, smrčanje, misli, ideje in še posebej jaz sama.

Nekako verjamem v kar nekaj newageevskega balasta: v povezovanje z otrokom, v karmo, v osredotočanje na danes, v pozitivne posledice umirjenosti in kot takšna, na pol verujoča hiperaktivna, polno zaposlena in še mama, sem (kot otrok) verjela, da bodo izzivi  mojega novega delovnega mesta prinesli same dobre stvari in da bom z njimi zrasla, se izoblikovala, se umirila in našla čas za vse, kar mi ogromno pomeni. In po newageevsko bi to moralo pomeniti tudi manj alergijskih izbruhov, več mirnih noči in še več mirnih juter. No ja – vsi vemo, kako je z realnostjo: največkrat je svetlobna leta daleč od pričakovanj, sanj in želja. Tako sem se danes prikotalila v še eno nelepo jutro, ki ga je zakrivila prepraskana, neprespana, čudnih idej in črnih sanj polna noč. Ampak, ker sem karakter, večna optimistka in sem takšnih noči že navajena, sem si skuhala malo močnejšo kavo, marmelado in kruh zamenjala za cigareto (evo, se bom lahko to noč sekirala) in se prepustila branju blogov. Usoda! Naključje? Naletela sem na zapis zelo ljube avtorice Petre Greiner in se čudežno prizemljila. Če uspe njej, ki je (tudi) mama zelo posebne punčke, če uspeva vsem, ki v življenj nimajo sreče, če uspeva tistim, ki lahko o življenju, ki ga živim jaz le sanjajo oz. jim je absolutno nepredstavljivo…. Kdo hudiča sem jaz, da se bom pritoževala čez neprespano noč, čez nepravično usodo, ki nam je nakopala alergije, čez odločitev, ki mi je prinesla nove izzive, čez tisto ljubezen, ki mi je nakopala hipersmrčečega deloholika? Kdo sem?

Sem marsikaj, a danes sem Hvaležna!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:nekategorizirano |v 11.10.2016 |Ni komentarjev »